SVETI JOŽEF, VZOR UPANJA
Sveti
Jožef, v svojem življenju si bil človek upanja. Vsi okrog tebe so upali,
da bodo doživeli dan odrešenja. Ob tvoji strani, v tvoji družini, je
živel Božji Mesija, združen s teboj kot sin z očetom. To je bilo znamenje
Gospodove dobrote in zvestobe. In ta zvestoba s strani Vsemogočnega,
da bo držal svojo besedo, ti je odprla brezmejne razsežnosti upanja.
Ker si z
Marijo upal v odrešenje, ni moglo biti drugače, da si samega Boga vsak
trenutek sprejemal v svoje življenje. V nepredvidljivih dogodkih,
ki so se vrstili: spričo težkih okoliščin ob Jezusovem rojstvu, na
begu v Egipt, med bivanjem v izgnanstvu – povsod je bil edini vir tvoje
moči samo neomajno zaupanje v Gospodovo dobroto, moč in zvestobo.
To nedvomno razloži mirno vedrino, ki je vladala pri vas. Vedel si,
da ima v vsem, kar bi vas moglo zadeti, Bog zadnjo besedo.
Sveti Jožef, ali nas lahko naučiš zaupanja? Ti veš, da nam življenje
ne prizanaša. Naše najlepše obljube padajo druga za drugo in naše najprivlačnejše
želje se rušijo vase. Marsikdo, ki je včeraj sanjal o polnem in srečnem
življenju, se danes ubada z vsakdanjimi pritlehnostmi; marsikdo, kije
včeraj zagotavljal, kako bo imel močno ljubezen, se danes srečuje s
težavo, kako ljubiti; marsikdo, ki je včeraj sanjal, da bo uresničil
nekaj dobrega, se spustil v boj za nekaj boljšega, se danes znajde
pred svojo zamejenostjo.
Koliko malodušnosti!
Zavestno ali ne – včasih prepustimo upanje pozabi in ponavljamo: »Zakaj
neki?«
Sveti Jožef, nauči nas upati proti in nasproti vsemu. Zlo ne bo moglo
nikoli uničiti tistega, ki ima svoj pogled obrnjen k Bogu. Onstran
vsake slabosti je Stvarnikova zvestoba; nanj želimo postaviti vse svoje
upanje. Naj ne bo za nas drugega načina življenja kot upanje! In to
upanje naj nas preoblikuje in nam daje močno zagotovilo, smisel za
boj in delovanje! Amen
