Ob devetdnevnici s Cvetano
Troedini Bog, ki vse ljudi prisrčno ljubiš; nauči tudi nas, da Te bomo ljubili
popolno in vselej, posebno v težavah. Pomagaj nam nositi svoj križ v duhu pokore
in ljubezni. Naj nam bo Božja služabnica Cvetana Priol priprošnjica v vseh naših
potrebah. Sveti Troedini Bog, prosimo Te, da Božja služabnica Cvetana Priol doseže
čast oltarja in bomo v njej imeli novo vzornico in priprošnjico.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Molitev za beatifikacijo
Vsemogočni
Bog, Oče luči, od tebe prihaja vsak dober dar; hvala ti za Božjo služabnico Cvetano,
ki je svoje življenje darovala za Cerkev in je tudi v bolezni in v trpljenju
zvesto služila Tvojemu klicu. Podeli ji čast oltarja, da bomo po njenem zgledu
sprejemali svoj križ
in v upanju na vstajenje gradili tvoje kraljestvo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Kratek
življenjepis
Na tem omejenem prostoru ni mogoče prikazati izredno bogatega duhovnega življenja
Cvetane Priol, ki se je spomladi leta 1939 kot petnajstletno dekle v mariborski
stolnici popolnoma darovala Bogu kot žrtev ljubezni. Rodila se je 19. februarja
1922 kot prva od treh hčera (njej je sledila Božena, najmlajša pa je Nevenka)
globoko vernih krščanskih zakoncev Josipa Priola in Milene Ribarič. Oče je bil
pred drugo svetovno vojno ravnatelj Sadjarske šole v Mariboru, za tem pa je postal
direktor tamkajšnjega Inštituta za sadjarstvo. Mati je bila do poroke uradnica,
potem pa se je povsem posvetila družini. Vse tri Priolove deklice so obiskovale
osnovno šolo pri šolskih sestrah v Mariboru. Cvetana se je nato vpisala na klasično
gimnazijo in je leta 1941 maturirala. Bila je zelo nadarjena za glasbo (o tem
često piše v svojem dnevniku); vsa gimnazijska leta se je učila igranja na klavir,
kasneje je študij glasbe nadaljevala v Gradcu in v Ljubljani. Proti koncu leta
1941 je bila družina preseljena v bližino Gradca.
Cvetana, študentka glasbe, je morala jeseni 1944 z vsemi drugimi študentkami
iti na prisilno delo v nemško tovarno tankov v Kapfenbergu pri Gradcu, kjer je
zbolela in sledove te bolezni je nosila vse življenje. Družina Priol se je v
začetku maja 1945 srečno vrnila v Maribor in Cvetana je takoj začela poučevati
glasbo. "Ko je v teh mesecih slišala o raznih težavah v Cerkvi na Slovenskem," piše
njen duhovni voditelj p. Jakob Laura (1906–1984), "je ponudila Bogu svoje
življenje kot zadostilno žrtev v ta namen, da Bog Slovencem ohrani vero in Cerkev.
To je bila njena žrtev življenja, o kateri govori v dnevniku. Ko sedaj gledamo
na njeno življenje, lahko rečemo, da je Bog to njeno ponudbo sprejel v polni
meri. Kmalu se je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih. Trajal
je do smrti leta 1973." Ta križev pot, ki ga je ona imenovala 'moj misijon',
se je začel že proti koncu leta 1947, ko je zaradi močnega prehlada dobila pljučnico
in vnetje rebrne mrene. Poleti se je zdravila na Koprivniku v Bohinju. Tam se
je zbralo nekaj drugih deklet in načrtovale so, kako bi pri nas začeli z delom
dušnopastirskih pomočnic po župnijah – današnjih katehistinj –, ki jim je Cvetana
pravila 'sestrice'.
V teh tednih je dozorela njena odločitev: "Hočem se žrtvovati za Cerkev.
Hočem ljubiti Boga pod križem." Zaradi jetike na pljučih je morala spomladi
1948 iti v zdravilišče Topolščica pri Šoštanju, kjer je bila operirana in se
je po sedmih mesecih 'misijona' vrnila domov. V tistih res hudih dneh je zapisala: "Moje
življenje je postalo tema. Toda Ti si postal veličastna luč v tej temi." Nekaj
časa je šlo kar dobro, čeprav ji 'vsakdanja doza trpljenja' nikoli ni manjkala.
V začetku avgusta 1951 je morala iti v kostno zdravilišče v Rovinj, kjer je preležala
devetnajst mučeniških mesecev, ki pa so bili meseci izredne duhovne višine, kakor
pričujejo njeni zapisi po vrnitvi od tam v začetku marca 1953.
"Nosila sem s seboj sonce in veselje. Jezus je po meni tolažil, dvigal in
dajal poguma, čeprav sem bila sama zelo izmučena od stalnih srčnih napadov." Leta
1956 je dobila službo na Glasbeni šoli v Mariboru, kjer je poučevala do invalidske
upokojitve leta 1969. Potem je v svojem domu poučevala dekleta v igranju harmonije
in vzgajala cerkvene organistke. Posvečala se je tudi delu za bolnike. Njeno
velikodušno srce je prenehalo biti 11. 8. 1973.
