|
|
KRATEK ŽIVLJENJEPIS
Božji služabnik Anton Strle (21. januar 1915 – 20. oktober 2003) se je
rodil v kmečki družini na god sv. Neže 21. januarja 1915. Od šestega
leta naprej je skoraj deset let pasel živino in malo pred desetim letom
doživel globoko spoznanje Boga, kar ga je zaznamovalo za vse življenje.
Zaradi izredne nadarjenosti je po posredovanju in ob pomoči domačega
župnika Janeza Puclja v letih 1930 do 1936 obiskoval škofijsko klasično
gimnazijo v Šentvidu, kjer se je še posebej poglobil v študij jezikov
in literature, a hkrati ob branju dobrih duhovnih knjig tudi v duhovno
življenje. Vstopil je v semenišče in bil 29. junija 1941 posvečen za
duhovnika. Za novomašno geslo si je izbral besede Povsod Boga. Po nasvetu
predstojnikov je nadaljeval študij teologije in leta 1944 doktoriral.
Hkrati s pripravo doktorata pa je napisal tudi življenjepis sedaj že
blaženega Alojzija Grozdeta. Pred posvečenjem in po njem je deloval
kot študijski prefekt v Marijanišču, kjer je sodeloval pri vzgoji mladih.
Pred koncem druge
svetovne vojne je bil eno šolsko leto katehet na novomeški gimnaziji.
Po vojni je bil trikrat v zaporu, kar je krepko načelo njegovo zdravje.
Leta 1956 je začel predavati dogmatiko na teološki fakulteti, hkrati
pa je bil ves čas na različne načine dejaven tudi v dušnem pastirstvu.
Še posebno se je odlikoval v zvestem spovedovanju. Bil je človek izredne
delavnosti, hkrati pa tudi človek molitve. Še dan pred smrtjo je maševal
in spovedoval. Gospodar življenja ga je poklical k sebi 20. oktobra 2003.
Umrl je v sluhu svetosti in 30. aprila 2014 se je uradno začel postopek
za njegovo beatifikacijo. Sklepna seja škofijskega postopka za beatifikacijo
Božjega služabnika Antona Strleta je bila 21. januarja 2021, na obletnico
njegovega rojstva.
| |
Besedila v devetdnevnici so le drobci iz Strletove bogate pisne dediščine,
ki pa nakazujejo temeljne smernice njegovega življenja.
Devetdnevnica je primerna, ko se človek s posebno prošnjo obrača k
Božjemu služabniku Antonu Strletu. Da bi bil lahko razglašen za blaženega,
je
potreben čudež na njegovo priprošnjo. A ne le v izrednih, tudi v rednih
stvareh je prav, da se mu priporočamo.
|
|
|