Besedila papeža Janeza Pavla II.

Marija je mati Cerkve, ker jo je po neizrekljivem sklepu izbral sam večni Oče, da je po posebnem delovanju Duha ljubezni dala človeško življenje Božjemu Sinu, od katerega je vse Božje ljudstvo prejelo Božjo milost in dostojanstvo svoje izvolitve. Njeno materinstvo je hotel njen Sin raztegniti na vse, ko ji je dal s križa za sina učenca, ki ga je posebno ljubil.

Sveti Duh jo je navdihnil, da je po vnebohodu našega Gospoda ostala v dvorani zadnje večerje ter z apostoli vztrajala v molitvi in pričakovanju do binkoštnega dne, ko je bila Cerkev vidno rojena.

Poslej so jo vsi rodovi učencev in vsi, ki izpovedujejo vero v Kristusa, duhovno vzeli »k sebi« za mater. Tako je Marija od začetka povezana z odrešenjsko zgodovino in poslanstvom Cerkve. Vsi mi, ki v tej dobi predstavljamo rod Kristusovih učencev, želimo torej biti z njo posebej povezani.

***

V težkih časih za Cerkev in človeštvo prav posebej čutimo, da se moramo obračati h Kristusu, ki je Gospodar Cerkve in človeške zgodovine. Pri tem pa smo prepričani, da nas nihče tako kot Marija ne more uvesti v Božje in človeške razsežnosti te skrivnosti. Bog ni nikogar uvedel v to skrivnost tako kot Marijo. Saj je to za milost Božjega materinstva prav posebej značilno. Po svojem materinstvu je Marija edinstveno udeležena pri Božjem načrtu za odrešenje človeka.

Skrivnost odrešenja se je uresničila pod srcem nazareške device, ko je izgovorila svoj »fiat«. Odslej njeno deviško in hkrati materinsko srce spremlja delo svojega Sina in je na voljo vsem, ki jih je Kristus s svojo neizčrpno ljubeznijo objel in jih neprestano objema. Zaradi tega mora biti tudi Marijino srce obdarjeno z neizčrpno ljubeznijo. Značilno za to materinsko ljubezen, ki z njo Božja Mati spremlja odrešenjsko skrivnost in življenje Cerkve pa je, da je prav posebno blizu človeku in vsem njegovim doživetjem. V tem je skrivnost matere.

Ljubezen večnega Očeta, ki se je v zgodovini človeškega rodu razodela po Sinu, prihaja do nas po Materi. Zato mora Marija stati na vseh potih vsakdanjega življenja Cerkve. Po njeni materinski navzočnosti ima Cerkev jasno zavest, da živi življenje svojega Učenika in Gospoda, da živi odrešenjsko skrivnost v vsej njeni polnosti.

(Janez Pavel II., Človekov Odrešenik, 22)

»Glej, tvoja mati« (Jn 19,27)

Mnoga znamenja kažejo, kako zelo hoče sveta Devica tudi danes ravno po tej molitvi (rožnega venca) uresničevati tisto materinsko skrb, kateri je umirajoči Odrešenik v osebi ljubljenega učenca zaupal vse otroke Cerkve: »Žena, glej tvoj sin!« (Jn 19,26). Znane so različne okoliščine devetnajstega in dvajsetega stoletja, v katerih je Kristusova Mati tako ali drugače dala zaznati svojo navzočnost in svoj glas, da bi spodbudila božje ljudstvo k tej obliki premišljevalne molitve. Zaradi njihovega pomembnega vpliva na življenje mnogih kristjanov in zaradi uradnega priznanja, prejetega s strani Cerkve, bi rad spomnil posebej na prikazovanja v Lurdu in v Fatimi. Tamkajšnji svetišči sta cilj številnih romarjev v iskanju tolažbe in upanja.

(Janez Pavel II., Apostolsko pismo Rožni venec Device Marije, 7)

Spominjati se Kristusa z Marijo

Marijino premišljevanje je v prvi vrsti spominjanje. Vendar je potrebno, da to besedo razumemo v svetopisemskem pomenu spomina (zakar), ki ponovno ponavzočuje dela, ki jih je Bog uresničil v zgodovini odrešenja. Sveto pismo je pripoved o odrešenjskih dogodkih, ki najdejo svoj višek v Kristusu samem. Ti dogodki niso samo neki »včeraj«; hkrati so »danes« odrešenja. Ta aktualizacija se uresničuje predvsem v bogoslužju: to, kar je Bog izvršil pred vekovi, ne zadeva le neposredne priče dogodkov, marveč dosega z darom milosti ljudi vseh časov. To v nekem smislu velja tudi za vsa druga pobožna približevanja onim dogodkom: »spominjati se jih« v naravnanosti vere in ljubezni pomeni, odpreti se milosti, ki nam jo je pridobil Kristus v skrivnostih svojega življenja, svoje smrti in svojega vstajenja.

Ko skupaj z 2. vatikanskim koncilom močno poudarjamo, da je liturgija kot izvrševanje Kristusove duhovniške službe in javno bogočastje »vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izvira vsa njena moč«, moramo vendarle spomniti tudi na to, da »duhovno življenje ni samo v sodelovanju pri svetem bogoslužju. Kristjan je sicer poklican k skupni molitvi, vendar pa mora tudi v svoji sobi moliti k svojemu Očetu na skrivnem, po apostolovem nauku celo neprenehoma moliti (prim. 1 Tes 5,17).«

(Janez Pavel II., Apostolsko pismo Rožni venec Device Marije, 13)

Učiti se Kristusa od Marije

Kristus je učitelj sploh, razodevalec in razodetje. Ni dovolj, da se učimo to, kar je učil, marveč, »da se učimo njega samega«. Toda katera učiteljica je v tem bolj izkušena kakor Marija? Če je na božji strani Duh notranji učitelj, ki nas vodi k polnosti Kristusove resnice (prim. Jn 14,26; 15,26; 16,13), pa med ustvarjenimi bitji nihče bolje ne pozna Kristusa kakor ona; nihče nas ne more bolje kakor njegova Mati uvesti v globoko poznavanje njegove skrivnosti.

Prvo »znamenje«, ki ga je storil Jezus – spremenitev vode v vino na svatbi v Kani – nam prikazuje Marijo ravno v obleki učiteljice, ki poziva služabnike k poslušnosti Kristusovim naročilom (prim. Jn 2,5). Dobro si lahko predstavljamo, da je vršila to nalogo tudi po Gospodovem vnebohodu, ko je ostala pri njih v pričakovanju Svetega Duha in jih je podpirala v njihovem prvem misijonarskem poslanstvu. Stopati skozi prizore rožnega venca ob Mariji pomeni napotiti se »v Marijino šolo«, da bi spoznali Kristusa, prodirali v njegove skrivnosti in razumeli njegovo oznanilo.

Marijina šola je toliko bolj učinkovita, če pomislimo, da nas Marija poučuje zato, da bi nas napravila v polnosti deležne darov Svetega Duha. Pri tem nam stavlja pred oči zgled tistega »romanja vere«(C 58), v katerem je naša učiteljica brez primere. Spričo vsake Sinove skrivnosti nas vabi, kakor pri svojem oznanjenju, naj ponižno postavljamo vprašanja, ki odpirajo k luči, da bi vedno končevali v poslušnosti vere: »Glej, dekla sem Gospodova; zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38).

(Janez Pavel II., Apostolsko pismo Rožni venec Device Marije, 14)

Prositi Kristusa z Marijo

Kristus nam je naročil, naj se vztrajno in z zaupanjem obračamo na Boga, da bomo uslišani: »Prosite in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo« (Mt 7,7). Temelj te moči molitve je Očetova dobrota, pa tudi Kristusovo sredništvo pred Bogom (prim. 1 Jn 2,1) in delovanje Svetega Duha, ki »prosi za nas« po božjih načrtih (prim. Rim 8,26-27). Mi namreč »ne vemo, kaj naj bi prosili, kakor je treba« (Rim 8,26) in včasih nismo uslišani, ker »slabo prosimo« (prim. Jak 4, 2-3).

Marija s svojo materinsko priprošnjo nam prihaja naproti v podporo naše molitve, ki jo Kristus in Duh prebujata v našem srcu. »Marijina molitev tako rekoč nosi molitev Cerkve.«( KKC 2679) Zares, če je Jezus, edini srednik, pot naše molitve, nam Marija, ki je čisto prosojna zanj, kaže pot. »Na podlagi tega posebnega Marijinega sodelovanja z delovanjem Svetega Duha so Cerkve razvile molitev k sveti božji Materi, ko so jo osredotočile na Kristusovo osebo, ki se razodeva v svojih skrivnostih.«( Pr. t. 2675) Ravno na svatbi v Kani osvetljuje evangelij učinkovitost priprošnje Device Marije, ki se napravlja za zastopnico človeške stiske pri Jezusu: »Vina nimajo« (Jn 2,3).

(Janez Pavel II. v Apostolskem pismu Rožni venec Device Marije, 16)

Marija, brezmadežna Devica, zvezda nove in večne zaveze, naj nas spremlja na naši poti naproti Gospodu, ki prihaja. V njej imamo na najpopolnejši način uresničeno bistvo Cerkve. Cerkev ima v Mariji, »evharistični Ženi«, kot jo je imenoval Božji služabnik papež Janez Pavel II.,(Prim. Janez Pavel II., Okrožnica Cerkev iz evharistije, 53) najpopolnejšo ikono (podobo) in o njej premišljuje kot nedadomestljivem vzoru evharističnega življenja. Zato duhovnik pred navzočnostjo »resničnega Telesa, rojenega iz Marije Device« na oltarju moli z besedami kanona v imenu bogoslužnega zbora: »Spominjamo se najprej preblažene Device Marije, Matere Boga in našega Gospoda Jezusa Kristusa«. Njeno sveto ime je imenovano in češčeno tudi v kanonih vzhodnega krščanskega izročila. S svoje strani pa verniki »priporočajo Mariji, Materi Cerkve, svoje življenje in svoje delo. Ko si prizadevajo, da bi imeli ista čustva kot Marija, pomagajo vsemu občestvu, da obhaja živo daritev, všečno Bogu Očetu«. Ona je »vsa lepa«, kajti v njej odseva Božja slava. Lepota nebeškega bogoslužja, ki se mora razodevati tudi v naših občestvih, ima v njej zvesto zrcalo. Od nje se moramo učiti, kako naj postanemo evharistični in cerkvenostni ljudje, da se bomo mogli tudi mi po vzoru besed sv. Pavla prikazati »brez madeža« pred Gospodovim obličjem, tako kot nas je on želel od vsega začetka (prim. Kol 1,21; Ef 1,4).

(Papež Benedikt XVI., Posinodalna apostolska spodbuda Evharistija – zakrament ljubezni)

Na zagovor/priprošnjo blažene Device Marije naj Sveti Duh vžge v nas isto gorečnost, ki sta jo izkusila učenca na poti v Emavs (prim. Lk 24,13-35) in naj v našem življenju obnovi evharistično občudovanje sijaja in lepote, ki ju izžareva bogoslužni obred kot učinkovito znamenje neskončne lepote skrivnosti samega Boga. Učenca sta vstala in se hitro vrnila v Jeruzalem, da bi podelila veselje z brati in sestrami v veri. Resnično veselje je v priznanju, da Gospod ostaja med nami, da je zvesti sopotnik našega potovanja. Evharistija nam odkriva, da Kristus, umrli in vstali, živi danes v skrivnosti Cerkve, njegovega telesa. Mi smo priče te skrivnosti ljubezni. Zaželimo drug drugemu, da bomo odšli polni veselja in čudenja naproti sveti evharistiji, da bomo izkusili in drugim oznanjali resničnost besed, s katerimi se je Jezus poslovil od svojih apostolov: »Jaz sem z vami vse dni do dovršitve sveta« (Mt 28,20).

(Papež Benedikt XVI. v Posinodalni apostolski spodbudi Evharistija – zakrament ljubezni)

 

Za čas med letom

a) Bratje in sestre! Pobožnost do Device Marije, ki je pri delu odrešenja tesno povezana s svojim Sinom, nam je lahko v veliko pomoč pri uresničevanju Kristusovega vzora v nas. Bog je v svojem usmiljenju določil Marijo, da na svoje otroke prenese duhovne poteze svojega Sina s svojo materinsko priprošnjo, z zgledom svoje svetosti in z Božjo milostjo, ki ji v svojem srcu ni nikoli nasprotovala. Tako imamo v Mariji upanje, da bomo nekoč dosegli večno blaženost v nebesih. V tem upanju obhajamo večno devetdnevnico z iskreno voljo, da bi v sebi bolje oblikovali Kristusovo podobo, da bi iz dneva v dan zvesteje živeli kot Božji otroci in se nikoli ne ustavili na svoji poti k Bogu.

b) Bratje in sestre! Marijino poslanstvo v Božjem načrtu odrešenja nas spodbuja, da se z otroškim zaupanjem obrnemo k njej, ki je vedno pripravljena z materinsko ljubeznijo uslišati naše prošnje in nam pomagati v sleherni stiski. Kristjani jo že stoletja kličemo tolažnica žalostnih, zdravje bolnikov, pribežališče grešnikov, da bi v bridkosti dosegli tolažbo, v bolezni olajšanje, v oklepu greha osvobajajočo moč. Marija, ki je popolnoma prosta vsakega greha, navaja svoje otroke, da premagujemo zlo in oblikujemo v sebi podobo njenega Sina. Zato se v večni devetdnevnici obrnimo nanjo, ji odkrijmo stiske svojega srca in ji priporočimo vse zadeve Cerkve in človeštva.

c) Bratje in sestre! Vzor Marijine svetosti nas nagiba, da pri tej devetdnevnici v čast Brezmadežne dvignemo svoje oči k njej, ki »sveti vsemu občestvu izvoljenih kot zgled kreposti«. Na Marijinem liku žarijo pristne evangeljske kreposti: vera in poslušnost Božji besedi, velikodušna pokornost Božji volji, iskrena ponižnost, požrtvovalna ljubezen do bližnjega, spoštljiva predanost Bogu, ki se izraža v veselem izpolnjevanju verskih dolžnosti in se izkazuje v hvaležnosti za prejete dobrote, pogumnost v preganjanju in trpljenju. Te kreposti si bomo pridobili tudi mi, njeni otroci, če stanovitno upiramo oči vanjo in jo posnemamo v svojem življenju.

č) Bratje in sestre! Pobožnost večne devetdnevnice naj nas nagiba k rasti v Božji milosti. Marijo, »polno milosti«, bomo počastili dostojno, če bomo v sebi utrjevali Božje življenje, ki je prijateljstvo z Bogom in bivanje Svetega Duha v naših srcih. Krepitev Božjega življenja v nas je tudi njena najbolj goreča želja. Marijina podoba žari pred nami kot jamstvo, da se Božji načrt odrešenja lahko uresniči tudi v nas. Dokler smo na poti k Bogu, neredko nihamo med strahom in upom, pogosto nas navdaja malodušnost ob izkustvu lastne bede, naše srce je polno neutešljivega hrepenenja. Iz večne blaženosti, ki jo uživa pri Bogu, nam Marija odpira vedra obzorja in nam daje upanje, da bo za stisko prišla zmaga, za osamelostjo občestvo z Bogom in svetimi, za tem bornim življenjem radost in lepota neminljive slave, za zemeljskim hrepenenjem večna sreča. S tem veselim upanjem se obrnimo k svoji Materi in ji odprimo svoja srca.

Za adventni čas

d) Bratje in sestre! V adventnem času premišljujemo neizrekljivo ljubezen, s katero je Mati pričakovala Sina. Po njenem zgledu se tudi mi pripravljamo na prihajajočega Odrešenika in mu gremo naproti, »čuječi v molitvi in veseli v prepevanju njegove slave«. Tako je adventni čas posebno primeren za češčenje Gospodove matere. Ko v blaženem upanju pričakujemo »veličastni prihod vélikega Boga in našega Odrešenika Jezusa Kristusa«, obhajamo to devetdnevnico v čast Brezmadežne in jo prósimo za njeno varstvo. Posebno se spomnimo tistih, ki so najbolj potrebni njene priprošnje in materinske pomoči.

V božičnem času

e) Bratje in sestre! V božičnem času se spominjamo deviškega in odrešenjskega materinstva »blažene Marije, brezmadežne Device, ki je svetu rodila Odrešenika«. Ko Cerkev v božičnem času moli Odrešenika, časti tudi njegovo slavno mater. V tem času proslavljamo Marijo zaradi njenega deleža pri skrivnosti odrešenja in poveličujemo dostojanstvo Marijinega deviškega materinstva, po katerem nam je Gospod podaril odrešenje. K njej, ki nam je dala svojega Sina, se v tej devetdnevnici zaupno zatecimo in ji razkrijmo rane svojih src, Cerkve in človeštva.

Ob prazniku Marijinega vnebovzetja

f) Bratje in sestre! Marijino vnebovzetje je praznik, ob katerem se spominjamo poveličanja njene brezmadežne duše in deviškega telesa, njene popolne upodobitve po vstalem Kristusu. Ta praznik nam stavi pred oči podobo »žene, obdane s soncem« in nam daje zagotovilo, da se bo uresničilo naše poslednje upanje. To, kar se je dovršilo v Mariji, čaka vse tiste, ki jih je Kristus naredil za svoje brate in sestre, ko si je privzel našo človeško naravo. Ob tem prazniku gledamo njo, ki sedi ob strani Kralja vekov in žari kot Kraljica ter posreduje za nas kot mati. Pri večni devetdnevnici, ki jo obhajamo v bližini (pred praznikom, po prazniku) Marijinega vnebovzetja, se zatecimo k njej in ji zaupno odkrijmo svoja srca.

 

 

 

VIR: lazaristi.si