Ali znamo živeti z našo kulturno dediščino?
V zadnjih letih, ko krščansko življenje slovenskega naroda ni več samo po sebi umevno, se najdejo tudi posamezniki, ki izražajo dvom v smiselnost in celo upravičenost cerkvenega zvonjenja. Ob takšnih dilemah se je potrebno vedno najprej vprašati, kdo je bil prej na določenem prostoru: cerkev ali človek, ki nasprotuje zvonjenju?
Če se ravnamo po načelu avtohtonosti, je prav, da vsak, ki se na novo naseli na področju, ki je zaznamovano z določeno kulturno dediščino, to upošteva in se temu tudi prilagodi. V nasprotnem primeru lahko začnejo naše življenje kreirati trenutni občutki posameznikov, kar lahko pripelje do vsesplošnega kaosa.

Dokler določene stvari ne spoznamo, se je bojimo
Glede na to, da so cerkveni zvonovi nepogrešljiv del slovenske kulturne dediščine, je prav, da se o pomenu in namenu zvonjenja pobliže seznanimo. Kljub temu da smo z zvonjenjem zaznamovani na vsakem koraku, verjetno ne poznamo dovolj njegovega pomena.
Dejstvo je, da do vsake stvari, ki je ne poznamo, gojimo določeno nezaupanje. Podobno je tudi v primeru zvonjenja. Ravno zaradi vse večjega nepoznavanja simbolike zvonjenja, temu nekateri nasprotujejo. Zato bomo skušali dvome, ki se ob tem pojavljajo, s preprosto razlago, razbliniti.

Zvonovi so se najprej pojavili v Aziji
Zvonovi niso krščanskega izvora, ampak so se najprej pojavili v Aziji in se omenjajo že v 9. stoletju pred Kristusom. V času poganstva so zvonovi služili različnim namenom. Najbolj pogosti so magični, kulturni in signalni. V krščanstvu so začeli zvon uporabljati v 7. stoletju, od časa papeža Sabinijana. Najprej so jih uporabljali v samostanih za naznanjanje molitve in bogoslužja, kamor so se zbirali menihi.

Danes so zvonovi najbolj razširjeni po krščanskih cerkvah
Zvon je glasbilo, ki ga uvrščamo v skupino tolkalskih in idiofonskih instrumentov. Običajno je sestavljen in treh delov: iz kovine ulite stožcu podobne oblike resonatorja in iz tolkača (kemblja).
Največje število zvonov uporabljajo krščanske cerkve. Praviloma so nameščeni v cerkvenem stolpu, imenovanem zvonik. V preteklosti so aktivirali zvonove s pomočjo vrvi, ki so bile pritrjene na jarem zvona, danes pa poteka aktivacija večinoma s pomočjo elektrike.
Razširjena oblika igranja na zvonove je pritrkavanje, ki se uporablja predvsem ob različnih slovesnostih. Pritrkavanje poteka s pomočjo različnih kladiv, s katerimi ustvarjajo pritrkovalci različne zvoke, ki so povezani v določeno melodijo.

Zgodovina in tradicija zvonjenja
Skozi zgodovino so zvonjenje pogosto nadzorovale posvetne oblasti. Tako je bilo na primer v času francoske revolucije, ko je bilo zvonjenje povsem prepovedano. Zvonove so v vojne namene večkrat prelivali v topove. Pri nas je bilo tako predvsem v času 1. sv. vojne, ko so bili v topove pretopljeni skorajda vsi zvonovi na Slovenskem.
Del slovenske identitete so tudi cerkve, ki so posejane širom naše domovine. Navadno se v vsaki od teh cerkva nahaja vsaj en zvon, običajno pa tudi več. Vemo, da so cerkve in zvonovi za naše prednike pomenili enega od temeljev ohranjanja narodne zavesti in identificiranja z njo. Slovenska kulturna dediščina od glasbe, likovne umetnosti, literature do arhitekture nam to lepo ponazarja. Dovolj pa je že tudi en sam pogled na slovensko pokrajino, ki bi brez številnih cerkva in kapelic, razsejanih po vrhovih gora in po dolinah, izgubila svojo kulturno samobitnost, ki jo tako zelo občudujejo domači in tuji popotniki, ko obiščejo naše vasi, mesta in hribe. Cerkveno zvonjenje je nujno organsko povezano s to podobo slovenske krajine. Zvonovi so slovenskega človeka že od nekdaj spremljali od zibelke do groba. Nekoč so naši predniki ob zvonjenju vdano prekinili vsako delo, snemali klobuke, se pokrižali in molili. Čeprav tega danes skorajda ni več, je prav, da preteklost, iz katere izhajamo, poznamo in delo naših prednikov spoštujemo, tudi na način, da ohranjamo tisto, kar je v realnosti današnjega časa možno ohranjati.

Glavna naloga zvonov je vabilo k molitvi
Glavna naloga zvonov je, da naznanjajo bogoslužna opravila in vabijo k molitvi. Kot odmev na omenjeno samostansko zvonjenje, so proti koncu srednjega veka pričeli zvoniti t.i. angelovo češčenje zjutraj (praviloma ob 7.00) opoldne in zvečer (ob sončnem zahodu). Gre za simbolno povezavo treh delov dneva, kar pomeni, povezavo z Bogom skozi celoten dan.

Zvonjenja – nekaj podatkov za splošno znanje kristjanov
Marsikdo se sprašuje, kdaj in zakaj se zvoni. Odgovor je skrit v zgodovini in v času, ko so nekateri veliko bolje poznali navade, ki pa niso nastale kar čez noč, ampak so sad zgodovinskih dogodkov, ki so nas v preteklosti zaznamovali. Zato bo dobrodošlo vedenje oz.znanje, kdaj in zakaj zvonimo z zvonovi ...

 

 

Bitje ure: v zvoniku bitje zvonov naznanja čas vsakih 15 minut, vsako polno uro pa bitje naznani točen čas.

Jutranjica ali dan zvoni
Skoraj istočasno z večernim zvonjenjem (13. stol.) zasledimo običaj, da se je ob zori zvonilo Mariji v pozdrav in počeščenje. V civilnem življenju je bilo že zdavnaj poprej v navadi jutranje zvonjenje, ki je naznanjalo, da se mestna vrata odpro in da se zopet začenja življenje na ulici in trgu. Pri nas so nekoč zvonili dan ob 4.00 zjutraj. Tedaj je bilo to zvonjenje znamenje za uro, ker druge niso imeli, zvonovi so uravnavali ritem delavnika. Takrat so vstali in se odpravljali na delo. Najprej so zvonili brez presledka s srednjim zvonom, nato pa še z malim, ob nedeljah pa z velikim in srednjemalim. To zvonjenje je bilo podobno večernemu. Danes se jutranjica sila redko sliši, običajno za velike praznike, ko fantje in možje s pritrkavanjem naznanijo slovesnost tistega dneva ...

Zvonjenje ob sedmih zjutraj (ob 7:00)
V času, ko je l. 1713 razsajala kuga, je ljubljanska škofija ukazala, naj se vsak dan zvoni četrt ure z vsemi zvonovi zjutraj ob devetih in zvečer ob osmih. Verniki naj ta čas molijo 5 očenašev in zdravih Marij za odvrnitev te grozne šibe. Leto kasneje je bilo ukazano, naj se zvonjenje ob devetih prestavi na sedmo uro. Tako je ostalo vse do danes. Zvonjenje ob sedmih zjutraj je bilo torej uvedeno zaradi kuge in Turkov, ki sta bila huda sovražnika našega ljudstva. Danes bi temu zvonjenju lahko dodali nov pomen, saj nas uničujejo različne sodobne kuge, ki razkrajajo ne samo naše telo ampak tudi dušo!
V zavesti naših ljudi se je skozi čas počasi oblikovala ideja o »jutranjici«. Jutranje zvonjenje traja 2–3 minute in nas vabi k molitvi.

Opoldansko zvonjenje ali poldan (ob 12:00)
Veliko pozneje kot večerno in jutranje zvonjenje je prišlo v navado opoldansko zvonjenje. Papež Kalist III. (1455–1458) je ukazal opoldansko zvonjenje, da bi se z molitvijo izprosila zmaga krščanskega orožja nad Turki. Papež je v pismu opozoril na turško nevarnost. Naročil je, da se vsak dan zvoni med deveto uro (nono) in večernicami tako, da vsi slišijo. Tedaj naj se moli očenaš in trikrat zdrava Marija. Zaradi tega je opoldanski zvon dobil naziv turški zvon. Opoldanski zvon nas vabi, da se sredi dneva ustavimo in posvetimo nekaj časa Bogu in Božji materi, Mariji.

Večerno zvonjenje ali avemarija (ob mraku)
Večerni zvon ima veliko moč za človeško dušo. Že pesnik Dante (+1321) opeva, kako se popotnika poloti domotožje, ko zasliši iz daljave večerni zvon, ki žaluje za umirajočim dnevom. Pravi začetnik večernega zvonjenja na čast Gospodovega oznanjenja je papež Gregor IX. (1227–1241). K razširjanju tega zvonjenja (predhodnik današnjega večernega angelskega pozdrava) so zelo pripomogli frančiškani.
Večerno zvonjenje je bilo v navadi že v srednjem veku, saj je po srednjeveških statutih italijanskih mest večerno zvonjenje naznanjalo pričetek noči in z njo povezan nočni red – nočne varne ure požarnih straž. Tudi v naših mestih je še ob koncu 19. stol. večerni zvon naznanjal, da je potrebno iti domov. V Mariboru so ga imenovali "Lumpenglocke", ker se je oglasil ob 23. uri. Ave Mariji ob somraku so rekli – Kinder gloke – otroci domov. Ko je zvečer zazvonilo Vmarije – je bilo to sveto znamenje otrokom – zdaj pa s potepa domov.
Razen angelskega pozdrava se zvečer zvoni še z manjšim zvonom za verne duše. Ponekod zvoni zvečer tudi na čast sv. Florijanu, zavetniku proti požarom. Temu zvonjenju v ljudskem izročilu pravimo tudi »avemarija«.
Zvonimo v mraku s tremi zvonovi posamič. To je običajno zadnje zvonjenje dneva. Kristjani smo se nanj zelo navezali, v zgodovinskih virih, literaturi in ljudskih pesmih je namreč izpričano, da je to zvonjenje imelo veliko moč, v simboličnem smislu pa ponazarja dom, rojstni kraj, umiranje dneva, minljivost in domotožje. Zvoni tako, da se najprej oglasi drugi zvon,za njim najmanjši zvon in nazadnje še tretji zvon. Vsak izmed njih zvoni po eno minuto. Ob jutranjem, opoldanskem in večernem zvonjenju kristjani molimo molitev Angel Gospodov.

Zvonjenje ob petkih (ob 15:00)
Praška sinoda (l. 1386) naroča, naj vsak petek zvoni v počastitev Jezusovega trpljenja. Ko se oglasi zvon, naj vsi prekinejo delo, tudi obed in naj kleče zmolijo pet očenašev v spomin na Jezusovo trpljenje. Papež Benedikt XIV je leta 1740 predpisal, da se v vseh stolnih in župnijskih cerkvah zvoni ob tretji uri popoldne v spomin Jezusovega trpljenja in smrti. V naše kraje je to zvonjenje vpeljala salzburška sinoda (1418). Na čast Jezusovega trpljenja zvonimo z velikim zvonom.

Delopust (sobota ob 16:00 "15:00")
Naši predniki so skovali zanimivo besedo, ki je zelo sporočilna, pomeni pa: "pusti delo". Človek si mora vzeti čas za pripravo telesa in duha na nedeljo, na praznik ... Tudi Stvarnik je po opravljenem delu stvarjenja sveta in človeka, počival 7. dan. Zvoni v slovesni melodiji, zato začne zvoniti mali zvoni, ki se mu kmalu pridružijo še vsi ostali. Takrat naj bi kristjani zaključili delo tega dneva in se pripravili na nedeljo, ki je Gospodov dan.
Zato delopust zvoni ob sobotah in dan pred velikimi (zapovedanimi) prazniki v "zimskem" času ob 15. uri (to je od goda nadangelov Gabrijela, Rafaela in Mihaela * 29. 9., pa do godu mučenca sv. Jurija * 23. 4.), v "poletnem" času pa ob 16. uri. Delopust pred prazniki lahko naznanimo tudi s slovesnim pritrkavanjem.

Mrliško ali pogrebno zvonjenje
Mrliško zvonjenje ima dva dela.
Ko se župnijski pisarni sporoči primer smrti sorodnika, odhod duše v večnost naznani t .i. „cingel”, najmanjši zvon ali navček. To zvonjenje se posluša zbrano: če pozvoni samo enkrat, naznanja smrt otroka, če dvakrat z vmesnim premorom, ki traja tako dolgo, kot se moli molitev Oče naš (30 sekund), pomeni, da je umrla ženska. Če se pa zvonjenje ponovi trikrat na enak način, to naznanja smrt moškega.
Drugi del zvonjenje za pokojne se imenuje „štuke”. Dan pred pogrebom se po večernem zvonjenju oglasijo vsi zvonovi, ki vabijo kristjane k molitvi za rajnega. Zvonijo v žalni melodiji, trikrat po tri minute, vmes pa je 30 sekundni premor za molitev Oče naš. Zazvonijo tudi po jutranjem (7:05) in opoldanskem zvonjenju (12:05) na dan pogreba. Tudi med pogrebom se zvonovi oglasijo. S tem vernikom naznanimo, da je sprevod iz cerkve že krenil k mrliški vežici, kjer se bo končno slovo od pokojnika začelo. Včasih se v dneh pred pogrebom zvonovi oglasijo tudi večkrat. S tem se želimo tudi zahvaliti vsem, ki so v času svojega življenja veliko časa posvetili Bogu in Cerkvi. Večkrat pozvoni tudi, če se s sveta poslovi papež ali škof.
Zvonjenje na praznik Vseh svetih zvečer, ko se molijo rožni venci za naše drage rajne, je daljše dvakratno zvonjenje z vsemi zvonovi. Na začetku in koncu vseh treh rožnih vencev.

Urni zvon pred mašnim bogoslužjem (1 uro pred sveto mašo)
Ob sobotah zvečer, nedeljah in praznikih prvič k bogoslužju vabijo zvonovi že eno uro pred mašo in to z velikim zvonom, med tednom pol ure prej – pred začetkom svete maše z enim zvonom 3 minute. Ta navada je pravzaprav povabilo vsem obiskovalcem svete maše, da je sedaj zadnji čas, da se odpravijo v svetišče k sveti maši.

Mašno zvonjenje (15 minut pred sveto mašo)
Mašno zvonjenje naznanja bogoslužje v cerkvi. Za tovrstno zvonjenje se je uveljavil izraz »firkelc«. Gre za zvonjenje, ki vabi k sveti maši petnajst minut pred začetkom. Zvoniti začne mali zvon, nato se mu pridružijo še ostali. Ob nedeljah se temu zvonjenju pridruži še veliki zvon. Ponekje se je pozvonilo, ko je duhovnik stopil pred oltar (nekdaj so posebej moški radi klepetali pred cerkvijo vse do konca župnikove pridige – ur pa niso imeli – in jih je zvon opomnil – noter; pridiga je bila navadno pred mašo.)

Kratko zvonjenje med sv. Evharistijo
Ko se med sv. Evharistijo povzdigujeta sv. Rešnje telo in sv. Rešnja kri se za trenutek v zvoniku oglasi največji zvon in s tem naznani okolici najsvetejši trenutek sv. Evharistije, ko se vino in kruh spremenita v Jezusovo telo in kri.

Tri dni pred Veliko nočjo so zvonovi v znamenje žalosti na Kristusovo trpljenje in smrt umolknili.
V času Velike noči zvonove nadomeščajo raglje, saj na veliki četrtek zvečer zvonove "zavežejo" in "gredo v Rim". Zadnjič pozvonijo med slavo in potem ne vse do slave pri velikonočni vigiliji na veliko soboto zvečer. Ko se poje zahvalna pesem, zapojo tudi vsi zvonovi – in velika noč je tu ...

Zvonjenje in pritrkavanje ob procesijah ob Veliki noči, ob sv. Rešnjem Telesu, sprevodih na pokopališče ob dnevu vseh svetih. Tudi na praznik celodnevnega češčenja se verne z zvonom spomni, da je v cerkvi izpostavljeno Najsvetejše v češčenje. Ob praznikih se pred bogoslužjem in po njem oglasi slovesno pritrkavanje. Gre za ritmično muziciranje na zvonove, ki ga pritrkovalci izvajajo neposredno v zvoniku. Tudi, ko župnijo obišče škof ordinarij, ga z zvonovi pozdravimo. Podobno bil mogli pozdraviti tudi rojstvo kakšnega otroka, pa četudi ne bi imel slovesa, da bo ravno princ ali princesa. Pozvonili bi zgolj zaradi veselja, da se je človek rodil na svet. Potrkavanje pred praznikom – ob 16.00. Včasih so prav tako pozvonili z zvončkom – ministrant, mežnar, ko je nesel duhovnik bolniku poslednje obhajilom.

»Huda ura« in požar
Včasih je bilo uveljavljeno tudi zvonjenje ob izrednih razmerah, kot sta huda ura in požar. V zadnjem času smo to zvonjenje iz nepojasnjenih razlogov opustili.
Ko se bliža nevihta, se lahko zvoni t.i. hudo uro. Takšno zvonjenje kristjane spodbuja k molitvi za odvrnitev preteče nevarnosti. Naši predniki so verjeli, da glasovi zvonov odganjajo nevihtne oblake in lomijo strele. Pri tem zvonjenju se oglasi najprej veliki zvon, nato se mu pridružijo ostali. Zvonilo naj bi se tako dolgo, dokler se nevarnost ne odvrne.
V preteklosti, ko še ni bilo gasilskih siren, so tudi zvonovi opravljali svojo nalogo na civilnem področju. Tako se je v primeru požara klicalo na pomoč z bitjem v načinu, ki ga imenujemo »biti plat zvona«.
Kadar zvoni ob neobičajni uri, pomeni, da se je zgodilo nekaj izrednega, običajno neprijetnega.

Povabilo k obnovitvi sožitja z zvonovi
Cerkveni zvonovi so glasniki in, da bi dosegli svoj pravi namen, morajo imeti vsaka cerkev vsaj dva ali tri zvonove. Zvonovi morajo biti pred začetkom posvečeni in maziljeni s sveto krizmo. Krizma se uporablja tudi za krst, birmo in mašniško posvečenje.
Glede na to, da gre pri zvonovih, ne le za blagoslovitev, ampak celo za posvetitev, pomeni, da imajo v krščanstvu izredno veliko vlogo. Zato bi bilo smiselno, da bi Slovenci, ki smo že stoletja versko in kulturno vraščeni v življenje z zvonovi, obnovili poznavanje simbolnega pomena zvonjenja in vsak v svoji okolici z njimi skupaj zaživeli.
Morda bo s pomočjo zvonov in s pomočjo naše vere, izginila marsikatera »huda ura« našega življenja in bo namesto nje nastopila »vesela ura Božjega blagoslova« nad našim življenjem.

 

 

 

 

MOLITEV OB ZVONJENJU
(zjutraj ob 7:00, opoldne ob 12:00 in ko se zvečeri)

 

 

 

 

VIR: rkc.si

Povezave: Pritrkovalski krožek slovenskih bogoslovcev (pritrkovalec.si)
Slovenski pritrkovavec, Slovar zvonjenja in pritrkavanja