BLAGOSLOVLJENA VODA
Ko pridemo v božjo hišo, je treba najprej seči v kropilnik in se pokrižati z blagoslovljeno vodo, nato poklekniti v smeri Najsvetejšega in nato oditi v klop. Blagoslovljena voda v kropilniku je simbol našega krsta. Spominja nas, da smo pri zakramentu krsta ob simboličnem trikratnem izlitju krstne vode na glavo, prejeli kopel prerojenja in prenovljenja po Svetem duhu. To je bilo naše novo rojstvo v Kristusu. Na veliko soboto se opravi blagoslov vode pri bogoslužju velikonočne vigilije. Takrat se spomnimo treh starozaveznih podob, ki označujejo skrivnost sv.krsta. To je vesoljni potop in Noetova barka, po kateri se je rešilo malo ljudi. Druga podoba je prehod Izraelcev preko Rdečega morja in njihova osvoboditev, tretja podoba pa je prehod Izraelcev čez reko Jordan in vstop v obljubljeno deželo. Te tri podobe iz Stare zaveze pa so dobile svojo izpolnitev takrat, ko se je Jezus dal krstiti Janezu Krstniku v Jordanu in ko je po svojem vstajenju apostolom izročil naslednje poslanstvo: Pojdite in krščujte vse narode v imenu Očeta in Sina in Sv. Duha. Blagoslovljena voda naj nas vsakič spomni na moč blagoslova, ki je znamenje Božjega delovanja. Spomni naj nas tudi na Sv. krst in na očiščujočo moč vode.

VSTOPNA PESEM
Prave nedeljske božje službe si ne moremo predstavljati brez ubranega petja. Slovenci imamo izredno zakladnico ljudskih in zborovskih verskih pesmi. Z njimi slavimo Boga, se med seboj povezujemo in odpiramo za skrivnost bogoslužja. Slovenski pregovor pravi: Kdor poje, dvakrat moli. Vsaka doba cerkvenega leta je bogata s pesmimi in spevi in tako se že v vstopni pesmi zrcali vsebina praznovanja in svetopisemskih dogodkov. Vernike usmeri k temu, kar se bo obhajalo med bogoslužjem. Ob tem se prebujajo tudi naša življenjska doživljanja. Med vstopno pesmijo pristopi duhovnik z ministranti in pomočniki k oltarju. Če je izbor pesmi tak, da lahko sodeluje celotno občestvo, je zelo dobrodošla kratka pevska vaja pred mašo, ki jo vodi prvi pevec in dirigent. Petje zelo povezuje ljudi, zato je smiselno izbrati za vstopno pesem znano pesem, ki jo lahko poje celotno občestvo, čeprav na koru poje cerkveni zbor. Od nekdaj so bili slovenski cerkveni zbori zibelke dobrih pevcev in glasbenikov, zato je potrbno vzpodbujati in graditi njihovo delovanje. Ko pesem zadoni iz mnogih grl, se združi občestvo med seboj in z Bogom. Slovenci radi pojemo in zato poznamo kar nekaj pregovorov v zvezi s petjem: Tam ostani, kjer pojejo. Hudobni pesmi nimajo. Kdor poje rad, ostaja mlad. Pesem preganja človeku skrbi.

POKLEK
S poklekom želimo izraziti svojo vdanost, ponižnost in majhnost pred Bogom. Pokleknemo ob prihodu v bogoslužni prostor ali ko gremo mimo tabernaklja in ob pokleku zmolimo naslednjo molitev:« Gospod Bog, ti si moj Gospod, jaz sem tvoj služabnik. Ti si največji, zato te častim.« Poklek je ostal še do danes najvišje znamenje ponižnosti in pripravljenosti na služenje. Zato moramo paziti, da je res spoštljiv. Ni lepo, če pokleknemo med hojo tako mimogrede. Poklek zahteva določen čas. Najlepši je zadržan poklek. To pomeni, da pokleknemo počasi, oči zadržimo na tabernaklju in dovolimo, da nam vsebina pokleka pride do srca. Med poklekom ostane zgornji del telesa zravnan, koleno se dotakne tal. Mnogi starejši, bolni in invalidni iz razumljivih razlogov pravilnega pokleka ne morejo narediti ali zelo težko. Ti naj se vedno globoko priklonijo z enako zavestjo spoštovanja. Spoštljiv pozdrav Gospodu je že zadržan pogled na tabernakelj. Pri pokleku pomislimo tudi na Jezusove besede: »Kdor se ponižuje, bo povišan!« Poklek iz vere in ljubezni napolni dušo človeka in ga obogati. Takrat se človek približa resnici, ki ga napolni z zadovoljstvom. Človek je prav zato največji, ko je v duhu majhen in pokaže, da je samo Bog velik. Zato lahko rečemo, da je poklek, ki ga resnično doživimo, globoka molitev.

OLTAR
V mnogih religijah in tudi v judovstvu pred Kristusom so bili oltarji spomeniki iz kamna, zemlje ali kovine. Na njem so zažigali ali izlivali žrtvene daritve kot izraz čaščenja Boga ali bogov. Tudi prakristjani so pripravljali kadilne in žgalne daritve v templju v Jeruzalemu. Kasneje so kristjani namesto starih oltarjev postavili nov oltar, to je Kristusov križ, na katerem je Odrešenik daroval svoje življenje kot izraz ljubezni do grešnikov, ki so ga pribili na ta mučeniški les. Pri zadnji večerji je Kristus izvršil evharistijo z besedami TO DELAJTE V MOJ SPOMIN in so jo od tedaj naprej izvrševali tudi kristjani. Ker pa prvi kristjani še niso imeli cerkva, so sveto skrivnost praznovali v svojih stanovanjih pri navadnih mizah in poudarjali navzočnost Gospodove žrtve na križu. Ko se je krščanstvo razširilo in postalo pomemben del javnosti, so za bogoslužje ljudje začeli graditi cerkve. Od takrat stoji sredi teh cerkva oltar v znamenje Odrešenika Jezusa Kristusa in ene evharistije. Prvi oltarji so bili narejeni iz skale, prinesene z Golgote. Kasneje so ljudje postavljali večje oltarje in nad njimi zgradili umetniške konstrukcije tako kiparske kot slikarske iz najplemenitejših materialov. Vsak novi oltar v cerkvi posveti škof. Posvečenje poteka tako, da sredino oltarja in štiri vogale oltarne mize polije z oljem, nato pa namaže še celotno oltarno mizo. Oltar je simbol Kristusa, Mesija, kar v prevodu pomeni MAZILJENEC. Nato na oltarju poteka še žgalna daritev kot znamenje za molitve, ki od nas prihajajo k Bogu. Na koncu zagorijo še sveče ob sledečih besedah: KRISTUSOVA LUČ SVETI NA OLTARJU, SVETI NAJ V ŽIVLJENJU VSEH, KI BODO DELEŽNI GOSPODOVE GOSTIJE.
Pod oltarno mizo so navadno vgrajene relikvije kot spomin na žrtvovanje življenja svetnikov, izvirajočega iz Kristusove žrtve.

POLJUB OLTARJA
Ob prihodu v prezbiterij cerkve diakoni in mašniki poljubijo oltar. Oltar predstavlja Kristusa. Kristus je središče občestva, oltar je središče cerkvenega prostora. V nekaterih vzhodnih cerkvah je oltar tudi znamenje groba, kajti Jezus je resnično umrl in resnično vstal. Oltar je tudi središče zahvaljevanja, ki se opravlja pri evharistiji. Na 2. vatikanskem vesoljnem zboru je izšla konstitucija o svetem bogoslužju. Ta določa naj bo oltar postavljen tako, da se lahko okrog njega hodi, mašnik pa naj bo obrnjen proti ljudstvu. Ko oltar poljubimo, izkažemo ljubezen in spoštovanje Kristusu. Na oltarju se dogaja odrešenjska skrivnost. Ta prehaja v človeška srca. Naše življenje naj tako postane bogoslužje, srce pa oltar. Poleg daritvenega oltarja imamo še oltar s tabernakljem, kjer se lahko srečujemo z Gospodom tudi takrat, ko nismo pri sveti daritvi.

KRIŽ
Na prvi pogled je križ le znamenje strahu, instrument za pripravo na strašno smrt. V resnici pa je znamenje tolažbe in zaupanja ob pogledu na mladega moža iz Nazareta, ki so ga pribili nanj in je umrl. Kristus ni spodleteli idealist, ampak je Božji sin in obenem človekov sin. Z dogodkom njegovega vstajenja pa se je razodelo, da je ljubezen močnejša od sovraštva, svetost močnejša od grešnosti, Božje jagnje močnejše od volka človekovega. Velikonočni dogodek spremeni leseni križ v drevo življenja. Po svetu obstajajo čudovite slike o križu, ki sočasno predstavljajo Jezusovo smrt na veliki petek in njegovo vstajenje na veliko noč. Križ izraža tudi največjo zapoved: Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo. Križ je simbol blagoslova, ki prihaja od Kristusa, saj se ob križu zahvaljujemo za njegovo delo odrešenja človeškega rodu. V Kristusovem času je bil križ sramotilno znamenje, znamenje ponižanja, popolne odvisnosti od drugih. Jezus je križ uporabil zato, da bi dokazal, kako je Bog velik. On ga je bil sposoben spremeniti iz uničujočega in ponižujočega znamenja v najveličastnejše znamenje. Mnogo ljudi nosi križ na verižici ali kot uhan v ušesu, ki je pogosto talisman ali izraz mode, največkrat pa darilo ali spominek. Marsikdo s tem pokaže navzven, da se svoje vere ne sramuje in jo jemlje resno. Tudi na smrtni postelji mnogi želijo imeti pred očmi križ, ki gre nato z njimi v grob.

POKRIŽANJE
Pokrižanje je v katoliški cerkvi in v vzhodnih cerkvah najpogostejše izražanje vere. Ko naredimo MALI križ, se s palcem desne roke pokrižamo na čelu, na ustih in na prsih. Tako posvetimo Bogu svojo notranjost: misli, besede in vse želje. Ko naredimo VELIKI križ, se s prsti dotaknemo čela,nato prsi, leve in desne rame. Tako pokažemo, da v celoti pripadamo Bogu in mu podarjamo svoje življenje. Ob takem pokrižanju rečemo Troedinemu Bogu: Tvoj sem! S tem se izročimo v Božje varstvo in izpričujemo vero pred drugimi. Na televiziji smo videli že marsikaterega športnika, ki se je pred pomembnimi izzivi pokrižal in na ta način prosil za blagoslov pred tekmo. Znamenje križa je eno najstarejših znamenj. Zgodnji cerkveni pisatelj Tertulijan piše že leta 211, da na vsakem koraku in ob vsakem delu naredi na svoje čelo drobno znamenje, to je znamenje križa. Preden se otrok lahko sam pokriža, ga pokrižajo drugi, predvsem starši in botri. Pokrižanje novokrščenca je tudi del obreda pri sv.krstu. Ob pokrižanju se spomnimo na Jezusovo smrt in vstajenje in hkrati na naš vstop v odrešenjsko skrivnost. Od krsta do smrti obred pokrižanja spremlja življenje kristjana in ga ovija v neke vrste zaščitni plašč. In kakor je življenje kristjana prepleteno s križem, je s križem prepletena tudi sv.maša, saj se pokrižamo na začetku in na koncu maše.

PRIKLON
S priklonom izkazujemo nekomu čast in kadar se priklonimo pred Bogom, ga s tem počastimo. Poznamo dve vrsti priklona: 1: "mali priklon, to je priklon z glavo" in 2: "veliki priklon, to je priklon s telesom do pasu". Priklon z glavo naredimo takrat, ko izgovorimo imena Jezus, Marija ali ime svetnika, v čigar čast se opravlja sveta maša. Ministranti narede mali priklon, kadar izročajo mašne darove duhovniku. Z globokim priklonom, ko se telo prikloni do pasu, pa pozdravimo oltar, če tam ni tabernaklja z Najsvetejšim ali svetniško podobo. V primeru, da je na oltarju tabernakelj z Najsvetejšim, vedno pokleknemo. Duhovnik naredi globok priklon pred branjem evangelija, ko moli: Vsemogočni Bog, očisti mi srce. Med evharističnim bogoslužjem se duhovnik globoko prikloni, ko postavi kelih na oltar in moli: Gospod Bog, sprejmi nas ponižne in skesane...Med izpovedovanjem vere se duhovnik zopet globoko prikloni pri besedah: In se je utelesil.... Diakon naredi globok priklon, kadar prosi mašnika za blagoslov pred evangelijem. Pri somaševanju se somašniki globoko priklonijo po povzdigovanju hostije in keliha in ob koncu maše, preden odidejo od oltarja. Priklon je torej simbol, ki pove, da nekomu izkazujemo čast, spoštovanje in da ga hočemo pozdraviti.

TRKANJE NA PRSI
V Jezusovi priliki o farizeju in cestninarju se nam zdi farizejevo poviševanje in hvaljenje samega sebe odbijajoče, medtem ko se nas zelo dotakne cestninarjeva ponižnost ob trkanju na prsi in ob izrečenih besedah: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku.« Tudi za nas pride v poštev cestninarjeva drža, saj se pred Bogom nimamo s čim postavljati. V mašnem obredu je predpisano dvakratno trkanje na prsi med kesanjem. S to kretnjo izrazimo medsebojno solidarnost in zavest da smo grešniki. Včasih smo se trkali na prsi tudi med povzdigovanjem, ko je duhovnik vzdignil Jezusovo telo in kri. Tudi na Kalvariji so se množice, ki so doživljale Jezusovo smrt, trkale na prsi in govorile: Gospod, tudi moji grehi so povzročili tvoje trpljenje in tvojo smrt. Odpusti mi. To kretnjo lahko še vedno ohranimo med povzdigovanjem. Tik pred prejemom svetega obhajila ob mašnikovih besedah: Glejte, to je Jagnje Božje odgovorimo: Gospod, nisem vreden, da pridem k tebi ... in se udarimo po prsih. Tako želimo poudariti, da Gospodovega daru sicer nismo vredni, smo ga pa potrebni. Pri molitvi Angel Gospodov se ob besedah: In beseda je človek postala ... udarimo po prsih. Tako želimo tudi navzven pokazati, da je Bog postal človek tudi zaradi naših grehov in da prebiva v nas samih. S trkanjem na prsi izrazimo obenem ponižnost in hvaležnost. Od vsakega kristjana pa je odvisno, kakšno vsebino bo dal tej kretnji in kako jo bo doživljal.

SLAVA
Slava je prastara in častitljiva hvalnica, s katero Cerkev, zbrana v Svetem Duhu, slavi in prosi Boga Očeta in Jagnje. V svetopisemskem pomenu je Slava Boga javljanje ali klicanje Božjega veličastva. Jezus Kristus je odsev slave Boga. V povezanosti s Kristusom postane tudi kristjan po delovanju Svetega Duha obdarovan s Kristusovo slavo. V drugem pismu Korinčanom je navedeno: » Mi vsi z odgrnjenim obrazom gladamo kakor v ogledalu Gospodovo slavo in se tako v isto podobo spreminjamo iz slave v slavo kakor po Gospodovem Duhu. Slava Boga velja za polnost Božjega bivanja, ki se po stvarjenju in milosti podarja stvarstvu. Ko molimo ali pojemo Slavo, se umirimo in svoj pogled usmerimo k njemu, od katerega prihaja vse dobro. Naša duša se sprosti in najde tisto mesto, v katerem se najbolje počuti, da izrazi slavo vsemogočnemu zavestno in od srca. Slavo lahko poje celotni zbor vernikov ali pa ljudstvo menjaje s pevskim zborom, lahko pa zbor sam. Slavo pojemo ali molimo ob nedeljah, razen v adventu in postu in ob slovesnih praznikih. Pojemo ali molimo jo stoje, da na ta način poudarimo mogočnost njene vsebine.

KNJIGE BERIL IN EVANGELIJEV
Latinski izraz za knjige beril in evangelijev je lekcionar. Pred liturgično reformo, torej pred koncilom, je bila vsebina beril in evangelijev za posamezni dan ali nedeljo iz leta v leto enaka. Po koncilu pa se v bogoslužju katoliške cerkve nedeljska in praznična berila in evangeliji ponovijo vsake 4 leta. Poznamo knjige za leto A, B in C. V teh odlomkih so zajeti glavni dogodki odrešenjske zgodovine. Barve knjig so naslednje: Knjige beril in evangelijev za nedelje in praznike so rdeče barve. Berila in evangeliji za delavnike so zajeta v rjavih knjigah. Delavniška berila se ponovijo vsako tretje leto, evangeliji pa so enaki. Svetniška berila so v knjigi sive barve.Tu so zajeti godovi vseh svetnikov: Matere božje, sv. Jožefa, apostolov, evangelistov, nadangelov, angelov in pomembnejših svetnikov. Svetniški god je lahko obvezen in se ga mora uporabiti pri bogoslužju ali pa neobvezen, kar pomeni, da ga ni potrebno uporabiti pri bogoslužju in se ga lahko nadomesti z mašo za druge namene. Sicer pa obstaja posebno navodilo, ki določa kakšna je maša za določen dan. Imenuje se direktorij ali pravilnik. Vijoličasta knjiga zajema vsebino za različne priložnosti npr.: za bolnike, za zdravje. Različnih barv pa so knjige za posamezni zakrament: za krstni obred, za obhajilo, birmo, zakon. Pogrebna knjiga je črne oziroma zelene barve. S knjigo moramo ravnati spoštljivo in ni primerno, da se pride berilo čitat z lista ali fotokopije. Duhovnik nese knjigo visoko dvignjeno in jo poljubi ter pri slovesnih mašah tudi pokadi. Kdor bere berilo je izbranec, ki vsem drugim posreduje vsebino tako, da jo razumejo in jim seže v notranjost.

ALELUJA-EVANGELIJ
Vzklik aleluja izraža velikonočno veselje in se poje pred evangelijem vse leto, razen v postnem času. Aleluja pomeni »slavi Boga«. Med alelujo vstanemo in pojemo, pričakujoč veselo oznanilo Gospodovega evangelija. Evangelij je osrednji del besednega bogoslužja. Zato je branju evangelija potrebno izkazovati največje spoštovanje. Med poslušanjem evangelija stojimo, bralec evangelija, to je duhovnik ali diakon zmolita posebno molitev in sicer diakon prosi za blagoslov z besedami: «Oče, blagoslovi!«. Kadar evangelij bere mašnik pa moli: «Gospod, očisti moje srce in moje ustnice, da bom vredno oznanjal tvoj evangelij!« Duhovnik nese evangelij spoštljivo od oltarja na ambon in se pred pričetkom branja ali petja evangelija tej knjigi prikloni. Ob slovestnostih se knjigo evangelijev počasti s kadečo kadilnico. Ko poslušamo evangelij, se poglobimo v Jezusov nauk, ki nam ga posreduje mašnik. Ob besedah »To je Kristusov evangelij« iz globokega prepričanja odgovorimo »Hvala tebi, Kristus.« Nato duhovnik ali diakon poljubita knjigo evangelijev in tiho molita: »Evangelijske besede naj izbrišejo naše grehe!« Potrudimo se, da bi se nas evangelijske besede vedno dotaknile.

KATEDRA IN DUHOVNIKOV SEDEŽ
Po starem liturgičnem redu velja, da pri bogoslužju škof sedi na katedri, oziroma stoji ob oltarju pri evharistični daritvi. Iz katedre pridiga stoje ali sede. Sedež škofa je obdan s sedeži duhovnikov. Katedra škofov se je razvila iz uradnega sedeža antičnih učiteljev in sodnikov. Izdelana je iz lesa ali kamna.V starih katedralah je imela svoje mesto na vrhu apside za oltarjem in je bila izraz škofovske avtoritete. Povišana je bila s stopnicami in poudarjena z baldahinom. Iz besede KATEDRA je izpeljano ime za stolnico. Pogostokrat se imenuje katedrala, pa tudi stolna cerkev. Mnoge katedre so prave umetnine. Leseno osnovo obdajajo okraski iz žlahtne kovine ali slonovine. Obdajajo jih kamniti reliefi, ki prikazujejo leve, kajti besede iz Svetega pisma pravijo: » Stopal boš čez gada in modrasa, z nogo poteptal leva in zmaja«. Še posebej mogočna je Petrova katedra v Petrovi baziliki v Rimu, ki jo je ustvaril Giovanni Lorenzo Bernini. Sedež apostola Petra je obdan z bronastim ogrinjalom in dvignjen nad tlemi. Obdajajo ga kipi apostolov in angelov. Nad sedežem je prikazan golob v vencu žarkov, ki simbolizira Svetega Duha. Sedež duhovnika, ki vodi bogoslužje je manj poudarjen. Z reformo liturgije po 2. vatikanskem koncilu je duhovnikov sedež postavljen tako, da ga vsi verniki lahko vidijo, torej obrnjen proti ljudstvu, ki pravtako sede sprejema Božjo besedo. 5. poglavje Matejevega evangelija o govoru na gori se glasi:« Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sedel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Spregovoril je in jih učil«.

IZPOVED VERE
Izpoved vere je v mašnem obredu zato, da ljudje pritrdimo in odgovorimo na Božjo besedo, ki smo jo slišali v branju in pridigi in da si prikličemo v spomin pravilo vere, preden začnemo obhajati evharistijo. Veroizpovedi maša sprva ni imela.V bogoslužje je veroizpoved prišla v začetku 6. stoletja v času carigrajskega patriarha Timoteja kot boj proti tistim, ki so tajili Jezusovo božanstvo. Poznamo dva veroizpovedna obrazca in sicer nicejsko-carigrajskega, ki je nastal na koncilih leta 325 in 381 in apostolskega. Oba obrazca veroizpovedi sta bila prvotno izpoved vere pri krstu odraslih. Ker nas nedelja spominja na krst, ta dan tudi izpovemo vero Cerkve, v kateri smo bili krščeni. Prav zato včasih duhovnik namesto veroizpovednega obrazca opravi krstne obljube. Vera je človekov odgovor Bogu. Bog se razodeva, podarja in prinaša obilno luč pri iskannju poslednjega smisla človekovega življenja. Verovati v vstajenje mrtvih je bilo od vsega začetka bistvena prvina krščanske vere. Z razglašanjem vstajenja mrtvih in z izpovedjo vere v večno življenje doseže krščanska veroizpoved svoj vrhunec. Ivan Cankar piše v črtici MOJE ŽIVLJENJE: »Bili smo globoko verni....Posebna je bila naša vera. Ne da se razložiti z besedo te resnične vere; ker vsaka vera je nedopovedljiva, je brez glasu in brez telesa kakor luč in kakor ljubezen...«

PRINAŠANJE DAROV
V prvih stoletjih so ljudje pri darovanju v procesiji prinašali darove, ki so bili namenjeni revežem, opremi cerkve in vzdrževanju duhovščine. Po drugi strani pa je potekalo slovesno prinašanje darov za evharistijo, ko so k oltarni mizi prinesli kruh in vino. Ob posebnih slovesnostih še dandanašnji verniki prinesejo k oltarju kruh in vino in duhovnik takrat izreče spremljevalne molitve nad kruhom in vinom. Te molitve, ki izvirajo iz judovske liturgije nam pomagajo spoznati smisel prinašanja teh darov, to je zahvalo za sadove zemlje – žito in sadove vinske trte – vino, oziroma zahvalo za vse, kar nam Bog podarja. Ljudje s hvaležnostjo sprejemamo darove stvarstva, ki so tudi delo človeških rok. Torej so znamenje našega življenja in predanosti. Ob prinašanju evharističnih darov k oltarni mizi vsak vernik v mislih prinese na oltar sam sebe, svoje življenje in svoj svet. Tako pojemo tudi v darovanjski pesmi:« Oče večni, na oltar tebi smo prinesli v dar: kruh in vino in življenje, naše delo in trpljenje......

KRUH
Kruh je res nekaj velikega. Je zdrava hrana, obnavlja nam telesne moči in nam daje novo življenje. Pri vseh verstvih je kruh nekaj svetega. Od najstarejših časov so ga uporabljali za Božjo službo. V stari zavezi je bilo vedno v templju položenih dvanajst hlebov kruha, ki so jih vsako soboto zamenjali, kajti bili so kot znamenje zaveze z Bogom in kot znamenje, da Bog hrani in skrbi za svoje ljudstvo. Božji kruh je tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje. Jezusu so ljudje rekli: »Gospod, daj nam vselej tega kruha!« Jezus je rekel: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen; in kdor vame veruje, ne bo nikoli žejen«. Jezus je kruh izbral kot podobo, v kateri opravlja svojo življenjsko daritev. Pri zadnji večerji je prelomil kruh in ga razdelil svojim učencem ter rekel:«Vzemite in jejte, to je moje telo«. Z drugimi besedami ta stavek razložimo takole:«To sem jaz za vas. Tako kot fizično življenje potrebuje kruh, tako potrebujete mene kot duhovno hrano na vaši življenjski poti.« Lomljenje kruha pri zadnji večerji je znamenje, ki nakazuje nasilno smrt Jezusa. Jezus, ki lomi kruh, da bi ga razdelil učencem, je sam zlomljen do smrti. Rekel je:« Vzemite in jejte, to je moje telo.« Kristjan, ki doživi, kako se v liturgiji kruh spremeni v Kristusovo telo, in ga potem sprejme v obliki hostije, naj se tudi sam spremeni. Postane naj kruh za druge ljudi, ki so potrebni ljubezni in želje po skupnosti.

VINO
Kadar govorimo o žlahtni tekočini vinu, se spomnimo tudi na njegov izvor, to je vinska trta. Jezus Kristus je v raznih prilikah sebe večkrat primerjal s to rastlino. Rekel je: Jaz sem vinska trta in vi ste moje mladike, ki ste povezane z menoj. Kar pomislimo kaj se zgodi, če mladika ni več povezana s trto. Mladika se kmalu posuši in vinogradniki jo poberejo ter zažgejo na kupu.Taka mladika ne more več obroditi sadu. Če človek ni povezan z Bogom, njegovo delovanje in ustvarjanje izgubita smisel. Vinska trta je neuničljiva. Raste počasi, pri tem se tudi zvije, vendar pa je tako močna, da prikliče iz zemlje sok, ki jo napolni z močjo, da na soncu zraste in ustvari grozd. Če hočemo dobiti žlahtni sok, moramo dati grozd v stiskalnico – to je prispodoba človeškega trpljenja in preizkušnje v luči Jezusovega oznanila. Kapljice soka so sad velikega števila sprešanih jagod in vse kapljice predstavljajo vino, ki je zopet celota – to je občestvo vernikov. Pri sveti maši dobi vino po posvečenju moč Jezusove krvi. Oltar primerjamo s križem, na katerem je visel Jezus in njegova kri je oškropila grehe tistih, ki so stali pod križem. Pri evharistiji pa vino simbolično opere ves človeški rod. Kri v telesu pomeni vir življenja, rešnja kri pa je studenec za večno življenje. Želimo si, da bi Jezusova kri postala odrešenje za slehernega človeka.

KELIH
Kelih za evharistijo je običajno umetniško oblikovan in izdelan iz kovine, prevlečene z zlatom. Ta dragocenost je odsev spominjanja na tisto posodo, ki jo je Jezus dvignil ob koncu zadnje večerje, se zahvalil in jo ponudil učencem z besedami : To je moja kri, ki se preliva v odpuščanje grehov. Kelih zadnje večerje je simbol Jezusovega trpljenja in smrti na veliki petek in je zato tisti grenki kelih, za katerega je Jezus prosil Očeta, naj gre mimo njega. Jezus je trpel zaradi zlobe in grehov človeštva, saj nam prav pesem v pasijonu pravi: Jaz, Gospod Jezus, sem zagrešil tisto, za kar ti trpiš. Po drugi strani pa je kelih zadnje večerje tudi posoda veselja in blagoslova. V podobi vesele gostije Jezus nakazuje srečo večnega življenja, ko bo pil iz keliha v kraljestvu Boga Očeta. Vsak učenec, ki zvesto hodi za Kristusom, pije iz keliha trpljenja, hkrati pa doživlja tudi veselje nebes iz svojega globokega prepričanja, da je pri Bogu varen in srečen. Kadar duhovnik dvigne kelih, nam podeli delež Kristusovega keliha in to je ena najpomembnejših potez v delovanju duhovnika in škofa. Za umetnike je bil že od nekdaj izziv izdelati unikatni kelih. Tudi naš arhitekt Jože Plečnik je ustvaril veliko teh častivrednih posod.

MEŠANJE VINA IN VODE
V drugem delu svete maše duhovnik sprejme darove, ki so jih prinesli verniki in ministranti. Med njimi je vino in voda v vrčkih. Ko duhovnik vliva v kelih vino in vodo, izgovarja naslednje besede: »Po skrivnosti te vode in tega vina naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je bil deležen naše človeške narave.« Vino predstavlja Kristusa, voda pa človeka in Jezus Kristus je Bog in človek Ob vlivanju vina in vode v kelih se srečata Božje in človeško in to je velik dogodek. Spominja nas na dogodek velikega petka, ko je iz prebodenega Jezusovega srca pritekla kri in voda. Vsakič, ko smo zbrani okrog daritvene mize – oltarja, se mora v nas obuditi Božji Duh Jezusa ki nas napolni s svojo močjo in ljubeznijo.

UMIVANJE ROK
V prvotni Cerkvi so verniki pri evharistiji prinašali darove v naravi. To so bili darovi zemlje in človeških rok. Pred oltar so jih prinesli v procesiji.Darove je sprejemal duhovnik. Po bogoslužju so jih izročili revežem, oziroma takim, ki so jih bili potrebni. Tak način bratske ljubezni je opisan tudi v Apostolskih delih v 2. poglavju. Prvi kristjani so torej imeli skupne dobrine in nikomur ni nič manjkalo. Ko je bil obred darovanja v naravnih darovih končan, si je moral duhovnik umiti roke. Torej je bilo umivanje rok izraz resnične potrebe v prvih stoletjih Cerkve. Kasneje se je ta obred opustil, zaživel pa je zopet po letu 1570, ko je postal obvezen pri vsaki maši vse do današnjih dni. V današnjem, prenovljenem obredu umivanje rok simbolizira notranje očiščenje. V novejšem obredu je postalo izraz kesanja, spokornosti in očiščenja. Ko ministrant z vodo polije duhovnikove prste, duhovnik prosi za notranje očiščenje z besedami: Operi, Gospod, mojo krivdo in očisti me grehov! Ob pozornem in poglobljenem spremljanju obreda umivanja rok, smo tudi verniki povabljeni, da se pridružimo duhovnikovi prošnji za naše osebno očiščenje. Tako se nas dotakne spokorni duh svete daritve.

DVIGNJENE ROKE
Roke so v bogoslužju pomemben simbol, saj po rokah Bog deli svojega Duha, blagoslov in posvečenje. Že v dobi očakov je oče z dvignjenimi rokami prvorojencu izročil vso pravno in materialno dediščino / primer je Jakobov blagoslov/. Zelo značilno mesto dvignjenih rok v stari zavezi je zapisano v drugi Mojzesovi knjigi v 17. poglavju, ko so se Izraelci na poti v obljubljeno deželo spopadli z Amalečani. Bitka je bila trda. Mojzes se je postavil na vrh hriba. Ko je roke držal kvišku, je zmagoval Izrael, ko je roke povesil, je zmagoval Amalek. Mojzesove roke so se utrudile in Aron ter Hur sta mu prinesla kamen, da je sedel nanj, roke pa sta mu podpirala. V novi zavezi so velikokrat omenjene dvignjene roke. Pomenijo molitveno prošnjo v imenu Božjega ljudstva. Dvignjeni roki, povezani s telesom, pomenita, da želimo sebe in vse, kar imamo, podariti Bogu. Hkrati pa so razširjene roke pripravljene za sprejem njegovih darov. Človeštvo ne bo izgubilo prave poti, dokler bo dvigalo roke k Bogu. Z dvignjenimi rokami želimo poudariti, naj se naša molitev in daritev dvigata k Bogu kakor kadilo. Duhovnikove dvignjene roke napravijo tudi dva kraka križa in nas spomnijo na Jezusa, ki se je daroval na križu. On želi objeti ves svet in vsakega človeka. Zato je sleherna daritev blagoslov za vse ljudi sveta in za vse stvarstvo.

SKLENJENE ROKE
Sklepanje rok je ena izmed pogostih oblik telesnega izražanja molitve. Človek prosi, se zahvaljuje in moli tudi z govorico telesa in rok. Beseda roka je povezana z grško besedo »hirpan« kar pomeni loviti, prijeti. Torej človek z odprtimi in praznimi rokami čaka, da jih Bog napolni s svojimi darovi. Tudi s polnimi rokami gre človek lahko Bogu naproti, kajti prejeti darovi so sad človekovega dela in Božje milosti, saj v vzhodni Cerkvi ob prinašanju darov ljudje molijo: Prinašamo ti tvoje od tvojega! Roke tistih ljudi, ki iščejo, prosijo in se zahvalijo se srečajo tudi z Božjo roko. V Michelangelovi freski na stropu Sikstinske kapele se roka Boga Stvarnika približa roki ustvarjenega Adama. V Stari zavezi se omenja Božja roka na več kot 200 mestih. Ustvarila je svet, Izraelsko ljudstvo je vodila iz egiptovske sužnosti. V Novi zavezi pa je Božja roka po Jezusu Kristusu ozdravila slepe oči, posušene ude, gluha ušesa in zvezane jezike. V hoji za Kristusom Cerkev tudi v današnjem času posnema te kretnje srečanja z Božjo roko. In ko človek umre, mu roki, ki sta omahnili, zopet sklenemo v držo molitve in ovijemo z rožnim vencem.

EVHARISTIČNA MOLITEV
Med povzdigovanjem in spremenjenjem se morda marsikdo vpraša, katera drža vernika je v tem trenutku najprimernejša : ali naj gleda hostijo in kelih in zmoli kratko molitev npr.: O, Jezus blagoslovi me ... in se trka na prsi? Ali naj se v mislih zahvali za dar odrešenja? Odgovor je tak, da je primerna vsaka oblika, le priti mora od srca in z iskrenim razpoloženjem, ki naj spominja na cestninarjevo ponižnost in zavest nezaslužnosti. Evharistična molitev, ki jo je med povzdigovanjem duhovnik dolga stoletja molil tiho, latinsko vsebuje posvetilne besede, ki jih je Jezus izgovarjal pri zadnji večerji. Duhovnik jih izreka počasi, naglas in razločno. Vrh evharistične molitve je vzklik: SKRIVNOST VERE! In odpev: Tvojo smrt oznanjamo ..., Kadar uživamo ta kruh ..., Reši nas Odrešenik ... Vidimo da so odpevi, oziroma odgovori različni, v vseh pa je izraženo navdušenje vernikov in hvaležnost za zveličanje Kristusa. Sveti Avguštin je poudarjal, da Bog deluje tako danes, kot je deloval v preteklosti. Evharistične molitve so lahko različne, vsem pa je skupen spomin živih in rajnih ter klicanje Svetega Duha, kar duhovnik nakaže z iztegnjenimi rokami nad darovi in z izgovarjanjem posvetilnih besed. Zaključni del evharistične molitve je malo povzdigovanje.Takrat duhovnik dvigne darove na oltarju in izreče: Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu. Verniki odgovorimo Amen. In če smo ob evharistični molitvi zbrani ter jo pozorno spremljamo, so naši odgovori resnična zahvala za skrivnostni dar odrešenja.

POSVETILNA MOLITEV
Posvetilna in hkrati zahvalna molitev se prične, ko duhovnik začne hvalospev in ljudje vzklikajo: Svet, svet, svet si ti, Gospod, Bog vsega stvarstva... in se konča z duhovnikovimi besedami: Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu... Vrh posvetilne molitve pa je v trenutku, ko duhovnik s polaganjem rok nad kruhom in vinom pokliče Svetega Duha. Takrat z močjo Božjega blagoslova spremeni kruh in vino v telo in kri Jezusa Kristusa in s tem postane zakramentalno navzoča Kristusova daritev na križu. Lahko si predstavljamo, kakšno ogromno moč imajo stegnjene roke pri somaševanju večdeset duhovnikov, ko vsi hkrati kličejo Svetega Duha. Če se poglobimo v ta trenutek evharistične molitve, lahko začutimo popolnost Božjega življenja, da naenkrat postanemo vsi udeleženci evharistije eno samo telo in en sam duh. Znamenju polaganja rok sledijo Jezusove besede: Vzemite in jejte od tega vsi, to je moje telo, ki se daje za vas, torej besede, ki so vedno znova sveže in žive, saj je preko duhovnika v tej molitvi navzoč Jezus. Z besedami :To delajte v moj spomin, je Cerkvi naročena dolžnost, da vedno opravlja to Kristusovo oporoko. In tega se celo občestvo zave, ko po spremenjenju vzklika: Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ob koncu časov ne prideš v slavi.

OČE NAŠ
Ko duhovnik zaključi malo povzdigovanje z besedami naj gre Bogu Očetu čast in slava vekomaj, verniki pa z besedo Amen potrdijo to resnico, se začne obhajilni del daritve z uvodom v molitev Očenaša. Pri nas v Sloveniji Očenaš molijo vsi navzoči stoje, mašnik pa v imenu občestva z dvignjenimi rokami.V Španiji pa mašnik izgovarja sedem prošenj, kolikor jih je v molitvi Očenaša, verniki pa na koncu vsake izrečejo Amen. Oče naš je v prvem delu povzetek evharistične molitve, saj se prva prošnja nanaša na posvečenje Božjega imena, kar ustreza trikratnemu vzkliku Svet, Svet, Svet ob koncu hvalospeva. Druga prošnja ki govori o prihodu Božjega kraljestva ustreza obema prošnjama k Svetemu Duhu, v tretji in četrti prošnji pa se človek prepusti Božji volji in izroči temeljnemu dejanju predanosti – kakor v nebesih tako na zemlji. Zgodnja Cerkev je nadaljevanje Gospodove molitve Očenaša razlagala v povezavi s svetim obhajilom. Namreč peta prošnja, ki se glasi: Daj nam danes naš vsakdanji kruh! – je bila vzpodbuda za vsakdanji prejem evharistije, ki je najboljše zdravilo za naše rane, to je grehe, saj Gospoda v šesti prošnji prosimo za odpuščanje grehov. Zadnja, to je sedma prošnja, v kateri prosimo za rešitev, je dejansko prošnja za obvarovanje pred nemirom in grehom. Nadaljevanje in sklep Gospodove molitve Očenaša je zahvalni vzklik vernikov: Tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj! Taka oblika molitve Očenaša je znana že od 4. stoletja in zgodnji cerkveni možje so jo umestili kot uvodno obredno molitev pred obhajilnim obredom, oziroma prejemom Gospodovega telesa, saj je njena vsebina neke vrste Sveto pismo v malem, oziroma kratki katekizem, oziroma veroizpoved. Lahko rečemo, da je čudovita molitev.

VIR: zupnija-dolnji-logatec.rkc.si